Zgodbe iz Ljubljane – Pravljične zgodbe

Pravljične

zgodbe

iz Ljubljane

O meni

Sem Aleksandra Perić Kovač, Ljubljančanka, jezikoslovka, prevajalka, najrajši pa pisateljica in občudovalka narave.

Predvsem pišem. Zgodbe o Ljubljani; liki v njih pa potujejo tudi drugod, kamor jih pač vodijo moji prsti na tipkovnici. Včasih so mi njihove poti tako zelo domače, včasih popolnoma tuje. Včasih tudi ostrmim, kaj se je napisalo. Včasih se mi pri pisanju pravljic z idejami pridruži domišljije polni prijatelj Aleš Forjanič.

Stik

Pisanje

Kaj so povedali bralci

Prebral sem tvojo zbirko prelepih pravljic in bil nad njimi navdušen. Imaš čudovit pisateljski dar, ki ga nikakor ne smeš zavreči. Še posebej mi je všeč, da je celo delo posvečeno eni sami osrednji temi – zlatemu zobu, ki doživlja eno nezgodo za drugo.
Vsako poglavje, vsaka zgodba se nanaša na osrednjo temo, čarovnikov čudežni zlati zob, in bi bilo lahko (z manjšo priredbo) tudi zaključena celota. V delu so opazne številne posrečene metafore in skovanke, ki jih ne poznamo. Recimo Brihtenštajn. Spominjajo me na Potterjeva pomenska imena. In ko sem že pri njem. Zgradba in ideje tvojih pravljic se lahko mirno primerjajo s to svetovno uspešnico.

V zgodbah ima sicer osrednjo vlogo čarovnikov zlati zob, vendar dokaj jasno izstopajo tudi nekatere vzporedne teme (npr. starinar, metulj, policaj, Rogovilež…), ki bi jih veljalo uporabiti kot osnove za tvoje pravljične nadaljevanke.

Na nevsiljiv način so med vrsticami opazni tudi nekateri vzgojni nauki, ki so nakazani ravno v taki meri, da mlade opozarjajo na to, kaj se na našem šentplanetu spodobi in kaj ne.

Prelepo branje za mlade – in nič škodljivo za stare bralce!

Peter Likar, novinar

Aleksandra!

Tvoja pravljica je zelo prisrčna, polna pozitivnih sporočil. Bralcu ali poslušalcu dovoli sprostiti vso domišljijo.
Ko jo prebiraš je tako, kot bi gledal film.

Edita Planinc, učiteljica razrednega pouka

Prebrala sem pravljico Zlati čarovnikov zob. Menim, da ustreza vsem zahtevam in merilom pravljice. Odlikuje se s plastičnim jezikom in domiselno metaforiko. Meni je bila všeč, saj je dogajanje ves čas napeto.

Metka Premerl, profesorica slavistike

Avdio

Modri zajček

MODRI ZAJČEK je iz zbirke KRATKE ZGODBICE, TAKE IN ONAKE, ki že dolgo in še vedno nastaja. Zgodbico prebrala avtorica, ilustracijo narisal Andrej Hren.

Črna pravljica

Poslušajte ČRNO PRAVLJICO iz moje knjigice ZGODBE KARIRASTEGA ZMAJA, ki je izšla l. 1997 pri založbi MATH, kaseta pa v samozaložbi leto prej.

Glasbeno jo je opremil in prebral Dušan Hladky.

Ilustracijo prispeval Andrej Hren.

Modra pravljica

Poslušajte MODRO PRAVLJICO iz moje knjigice ZGODBE KARIRASTEGA ZMAJA, ki je izšla l. 1997 pri založbi MATH, kaseta pa v samozaložbi leto prej.

Glasbeno jo je opremil in prebral Dušan Hladky.

Ilustracijo prispeval Andrej Hren.

Čeveljčki za mojo Pepelko

ČEVELJČKI ZA MOJO PEPELKO je ena izmed sedmih zgodb
v moji knjigi SELI, NJEN KVARTET IN NJEN MAČEK.

Z velikim veseljem sta jo prebrala Bernard Šutić in Katinka Dimkaroska, glasba flavtistke Anje Burnik v spremljavi pianista Daniela Šimeka pa se je čudovito zlila z besedilom.

Odlično in z veliko prijazne potrpežljivosti posneto v studiu RAILROAD STUDIOS v Ljubljani.

Medoboksi

Izmišljeni medvedji svet vse sorte

To so take igrive lesene škatle, v katerih medvedki s prijatelji uprizarjajo šaljive zgodbe – po medvedje.

Vse se je začelo s prebliskom pod košato bukvijo na Šišenskem hribu. Nadaljevalo pa na božičnem sejmu v Salzburgu, kjer sem kupila prikupne medvedke. V predalih sem našla kose blaga, trakov, barvastega papirja, polnila; pa še posušeno cvetje, okraske z daril, majhne figurice, ki sem jih kupovala na »bolšjaku«.

Iz balse so nastajali stoli, mize, omarice, iz gline žilice, posoda, kipci. Pa umetniške slike za na steno, pa oblekice, posteljnina in zavese. Potem še lučke s pajkci, časopisi, knjige, ponev z ribo iz zamaška… Oh, da o miškah in mucah ne govorim!

Zakaj ne bi porabila vseh teh reči, ki sem jih spravljala že leta? Pa sem se lotila dela – po medvedje. Tako zdaj nastaja ta moj izmišljeni medvedji svet, ki mu rečem MEDOBOKS.

Cimra

Ooo, kakšna nora zabava je bila sinoči pri cimrih Uliju in Zinkotu! Še sreča, da je danes nedelja. Se lahko študent vsaj pošteno naspi in si nabere moči za posedanje na predavanjih. Uli je vstal že zgodaj. S težko glavo se je lotil priprav za bližajoči se izpit, a je kmalu sladko zakinkal nad knjigo. Na smolo ga je zbudil Zinko, ki se je s svojo najljubšo revijo Medoavto zaspano odpravil na stranišče.

Pri tem se je najprej spotaknil ob škatlo »izginule« pizze in pločevinko piva, nato pa še ob svoje natikače. Godrnjal je in robantil, tresknil z vrati in – nastala je tišina. Ah, kako prija! Uli je brž znova zadremal. Ampak šment! Le kdo škrablja tam pod posteljo? Pa še mobilnik je pozabil izklopiti. Divja fankovska glasba ga je skoraj vrgla s stola. Oh, ne!! Spet mama! Zakaj ga rajši ne pokliče prelepa Medina…?

Novi član

»Ueee! Ne bom spal!« se dere mali medko Fipi. Čisto nič mu ni do spanja. Dani se že, ptički veselo pojejo, Fipiju pa je dolgčas. Rad bi se igral. Mama Meta je brž zbudila očeta Bena ter mu naročila, naj pogreje mleko za malega. Potem je odhitela potolažit sinka. Oče Ben je godrnjal.

Le kaj je treba jesti sredi noči! Nič se mu ni ljubilo vstati, zjutraj ga čaka deloven dan. Vseeno je pogrel mleko in poiskal ropotuljico. Zdaj že nese oboje, da bo mir pri hiši in bo lahko šel nazaj spat. Ampak mali Fipi si je zamislil nekaj drugega. Zdi se mu, da bo vsak hip shodil…

Ribič

Ribič pa res ni lahko biti! Srečo imaš pri ulovu, veseliš se večerje, potem pa ugotoviš, da ima tvoja ponev luknjo. Kaj je hotel Suli! Odtacal je v trgovino na koncu ulice in si kupil novo. Doma je ribiško mrežo obesil na obešalnik, zakuril v kaminu ter vrgel postrv v ponev. Celo v kuharske knjige se mu ni ljubilo pogledati. Potrpežljivo se je zavalil v naslanjač ter vzel časopis.

Medtem ko se bo riba pekla, bo za prvo lakoto polizal malo medu, prebral novice in užival v slastnih vonjavah. Pa ne samo on. Celo pajkca so vonji privabili z lestenca. Sulijev požrešni maček Mok pa izpod mize nestrpno zre v gospodarja. Kadar zadiši iz ponve, se požvižga na hrano v svoji sklečki. Ampak v časopisu Medvedji svet je toliko zanimivega branja, da se ti večerja zlahka prismodi…

Trgovinica

Novembra 2019 je izšla moja knjiga SELI, NJEN KVARTET IN NJEN MAČEK, pravljične balade, polne čarobnosti in s skoraj vedno srečnim koncem.

Naj pojasnim. Pravljične zato, ker se v teh posebnih zgodbah res prepletajo pravljičnost, čarobnost in resnični življenjski dogodki, ki so zelo povezani z Ljubljano. Balade zato, ker so zgodbe prav baladno zgoščene. In tole – s skoraj vedno srečnim koncem – konec pač mora biti presenečenje! Potem je branje še bolj mikavno.

Samozaložba, 304 strani, mehka vezava. Cena 17, 00 eur.

Knjige ni v knjigarnah. Lahko jo naročite pri meni.

V knjigi je 7 zgodb, o katerih so bralci povedali:

»Predihala sem vse zgodbe … in uživala! Noro lepo – za Dušo!!! Nadaljuj; če ne drugega, nekaj nas bo zato boljših in bolj napolnjenih z Lepoto.«

Romy Mauri, pravnica

»Ob branju zgodb si me »prestavila« iz domačega naslanjača naravnost v Ljubljano in njene vzporedne svetove. Barviti opisi vsakdana kot tudi posebnih trenutkov in občutij, od realističnih dogodkov do domišljijskih svetov. Daješ nam drugačne poglede v včerajšnji in današnji dan naše prestolnice.«

Borut Likar, univerzitetni profesor, inovator in podjetnik

»Res, zelo si nadarjena za pripovedovanje. Znaš ustvariti napetost, kar je nadvse pomembno, da bralec sledi pripovedi do konca.«

Maja Lavrač, književna prevajalka

»Ljubezenska zgodba, ubesedena tako plastično, da se še sam znajdeš sredi Stare Ljubljane in skupaj z glavnim junakom sanjaš in vdihuješ sodobno različico pravljice, kjer »Pepelke« ne dobi kraljevič, ampak čevljar.«

Marko Skok – Mezopotamsky, pesnik in igralec

»Ob branju Aleksandrinih zgodb se počutim, kakor da hodim ob gorskem potoku, ki žubori, se vrtinči in vijuga med skalami, a me na koncu pripelje v mirno dolino, kjer se izlije in umiri. Čeprav je vse v njenih zgodbah naravno, vznemirljivo in nepredvidljivo, je konec tako spontan, da me ravno s to spontanostjo nežno umiri in obogati z novim spoznanjem, ki osmišlja celotno zgodbo.«

Stipe Miličić, kipar

»Tvoje zgodbe sem brala počasi, po eno na večer, s presledki, da sem lahko preklapljala. Sploh se mi ne zdijo pravljične, ampak tako zelo življenjske! Ena me je posebno prevzela, cel roman v kratkem. Hudo. Kot bi gledala film. Bravo!«

Polona Bohorič, arhitektka